dr.MT

11.06.2007 | avtor: dr.mt

Pa se je začel - RAAM oziroma Race Across America! Kaj to pravzaprav je? To je kolesarska preizkušnja, ki se začne na Pacifiški obali in konča na drugi strani Amerike torej na obali Atlantskega oceana.  In progo je potrebno prevoziti v najkrajšem možnem času. To se pravi, da kolesarji spijo kakšno uro na dva dni. Ja prav sem napisal. Saj itak je o tej stvari brezpredmetno pisati, vsakomur bi pa priporočil, da si ogleda tole stran http://www.jurerobic.net  Tole je povezava do strani edinega slovenca na tej dirki. Kogarkoli bi pa zanimalo kaj več pa si lahko prebere tudi knjigo Samo človek sem avtorja Jureta Robiča. Mogoče bo kdo povedal ali posumil, da delam človeku reklamo in, da mi je bilo tako povedano, ampak to bi bila čista laž.

Torej vrnimo se k sami dirki.  Vsak, ki se ne spozna na tole zadevo oziroma prvič sliši za RAAM si verjetno ne more predstavljati kako to vse izgleda. Normalno, da sam se sam kolesar ne more podati na tako preizkušnjo, ampak je ob njem vedno spremljevalni avto, kateri ga vodi po progi (dirka poteka v običajnem prometu po cestni prometnih predpisih)  mu daje hrano, pijačo… Spremlja ga pa tudi avtodom v katerem se lahko tudi počije, čeprav fantje in tudi punce to ponavadi počnejo kar v obcestnih jarkih. Do tod vse lepo pa prav, če se zaradi utrujenosti ter predvsem pomanjkanja spanca ne bi v glavah kolesarjev dogajale zanimive reči oziroma blodnje. Zaradi tega se kolesar ne zaveda kje je, kaj počne, ima privide…itd. V tem trenutku je najpomembnejša ekipa, ki spremlja kolesarja in katera lahko trezno razmišlja. Najboljši kolesarji opravijo s progo v 8-9 dneh. Med najboljše pa seveda sodi tudi naš Jure Robič. Sigurno je najboljši med najboljšimi. Tik za petami pa mu je pravtako slovenec Marko Baloh, ki ga pa letos ni na RAAM-u!

Veliko let že spremljam Jureta ter Marka in vedno znova se sprašujem, kaj za vraga je v njihovih glavah, da počnejo take stvari. Verjetno jih motivira denarna nagrada za zmago na taki dirki, ki je velika kot proračun povprečne države. No in sedaj bom moral v nedeljo v cerkev, ker je bila tale zadnji stavek verjetno največja laž kar sem jih kdaj napisal oziroma povedal. Denarna nagrada za zmago na tejle zadevi pokrije verjetno le letalske karte članom ekipe. Verjetno še to ne. Torej kaj potem jih žene naprej. Niti sami psihologi ne vedo. Pač imajo tako veliko željo oziroma jo ima saj govorim večina za Jureta Robiča, saj ostale ne poznam toliko. Ja, želja, da dokončajo zastavljen cilj je tisto kar jih žene do konca in še naprej. Preko svojih zmožnosti. Če recimo gre povprečneš kolesarit in bo nekaj časa kolesaril bo slej ko prej začutil utrujenost, bolečine v mišicah…itd. In si bo rekel dovolj, treba se je ustavit. Ves problem pa je le v glavi, saj smo takrat le na 1/4 tega kar naše telo zmore (neglede na to če smo trenirani ali pa ne). Če se kljub temu prepričamo in gremo nekaj km naprej, se bo verjetno hitro zgodilo, da se bomo spet ustavili. Mhm sedaj sem pa zares na koncu z močmi bi si mislili. Nikakor ne. Še veliko več zmoremo. Ampak pred nami je zid oziroma stena (ki se pojavi seveda samo v naših mislih), preko katere ne moremo, da bi nadaljevali. Nimamo ne energije ne moči, da bi nadaljevali. Tole je res naš konec. Ni čisto tako. Ta zid pa so zmožni podreti tile kolesarji. In nadaljevati…do čistega konca, do roba telesne zmogljivost.

Poskušal sem čimbolj predstaviti tole zadevo oziroma te peščice ljudi, ki počnejo take stvari. In to so junaki. Ni junak tisti, ki dvigne 100 kg, ni junak tisti, ki preteče 100 m pod 10 sekundami… Vse to se da natrenirati. Glave, ki bi ti pustila da greš preko svoje meje, pa se ne da tako zlahka natrenirati. Oziroma tega je zmožna le peščica ljudi. In to so junaki, ki so se pojavili kadarkoli na štartu matere vseh športnih preizkušnjah z imenom RAAM.

Lep pozdrav!

dr. MT

 

31.05.2007 | avtor: dr.mt

Pa se je zgodil. 27. Maraton treh src. Letos zame prvič. Odločil sem se namreč odtečti 10 km razdalja. Veliko namreč kolesarim in se udeležujem kolesarskih maratonov, na tekaški preizkušnji pa še nisem bil. In tako se ob podpori staršev znajdem nekaj minut pred 9:40 na startu. Naj omenim, da posebnih priprav nisem imel, saj se poleg kolesarjenja ukvarjam še z drugimi športi in sem kondicijsko solidno pripravljen. Vrnimo se na start. Dve minuti pred začetkom še na hitro preverim športno “kolegico”, ki me objema okrog levega zapestja. To je namreč športna ura znamke Polar. Vse dela in star se začne. Pritisk na tipko za začetek merjenja časa ter srčne frekvence in gremo. Sprva nikamor, kajti kolona je bila dolga in tako so tisti na začetku že startali ko smo mi nekje na sredini še vedno stali. In potem gre zares. Po nekaj metrih opazujem okrog sebe in se sprašujem če mi bo uspelo. Strah pred neuspehom je bil kar velik. In potem vidim, da je kar veliko mulcev na tem teku in se s tem malo pomirim. Če bo nek otrok pritekel do cilja potem bom valda tudi jaz, 20 letni “otrok”. In tako tečemo. Proga je bila zares enkratna, vse pohvale organizatorjem. Po dveh km pa ugotovim da ne čutim levega stopala. Vzrok je namreč, da sem si vezalke preveč “zategnil”. Joj in kaj sedaj. Odločil sem se odtečti do konca, ne glede na težave. Kajti če bi se ustavil, bi verjetno imel težje nadaljevanje saj ko si enkrat iz ritma je težko. Na postajah kjer si se imel priložnost osvežiti sem zmeraj zgrabil kozarec vode, ter kocko sladkorja. In je kar hitro minil čas do zadnjega kilometra. Tam so potem noge že tekle same. In potem tistih zadnjih 200 m ko tečeš v cilj na levi in desni strani pa množica ljudi, ki vse to opazujejo. To ti da zares veliko motivacijo tako, da sem se maksimalno potrudiš vse do konca. In tako prečkam ciljno črto. Hitro poiščem gumb na uri, da zadevo ustavim, ter se napotim k izhodu iz štarno - ciljnega prostora. Prejmem pa tudi spominsko medaljo. Ko sem se malo osvežil sem takoj preveril podatke, ki so se ves čas teka shranjevali na uri. Ugotovim, da niti niso tako slabi. Sprva sem mislil, da jih bom objavil vendar sem se premislil.

Glede na to, da je to šele moj 1. maraton oziroma tek, sem si že zastavil cilje za prihodnje leto. Cilj je priteči v cilj nekje za 7-8 minut hitreje kot letos.

Aja, za konec še nekaj misli ob tem. Veliko ljudi sem že srečal, ki ne vidijo smisla v teku ali kolesarjenju, češ če ne ciljaš na prva mesta, zakaj se potem sploh mučiti. Zakaj? Zaradi rekreacije. Bolj kot zaradi tega pa se sam “mučim” zaradi užitkov. Vsaj meni ni lepšega občutka ko prideš na cilj in vidiš kaj si storil, kaj si prekolesaril ali recimo pretekel in da ti je na koncu uspelo. Mogoče se sedaj sliši smešno saj govorim o tem, kot če bi šlo za ne vem kako veliko stvar. Ampak prav tisti, ki se ob tem smeje, prav tisti verjetno ne bi zmogel preteči 1 km.

 

19.04.2007 | avtor: dr.mt

In smo dobili novega organizatorja evropskega prvenstva v nogometu za leto 2012. To sta postali Poljska ter Ukrajina. Zanimivo, da ni uspelo Italijanom, verjetno so se premagali kar sami z vse večjim nasiljem na nogometnih stadionih. Čestital bi pa Hrvaški ter Madžarski. Dosegli so to, kar bi tudi mi če bi kandidirali za organizacijo evropskega prvenstva. Se pravi, da niso dosegli nič. Ojoj pa tako so se trudili, da bi čimprej porušili hišice slovenskih lastnikov, da bi naredili prostor, verjetno za stadione. Šalo na stran, lahko njim zaželim le več sreče prihodnjič.