dr.MT

31.05.2007 | avtor: dr.mt

Pa se je zgodil. 27. Maraton treh src. Letos zame prvič. Odločil sem se namreč odtečti 10 km razdalja. Veliko namreč kolesarim in se udeležujem kolesarskih maratonov, na tekaški preizkušnji pa še nisem bil. In tako se ob podpori staršev znajdem nekaj minut pred 9:40 na startu. Naj omenim, da posebnih priprav nisem imel, saj se poleg kolesarjenja ukvarjam še z drugimi športi in sem kondicijsko solidno pripravljen. Vrnimo se na start. Dve minuti pred začetkom še na hitro preverim športno “kolegico”, ki me objema okrog levega zapestja. To je namreč športna ura znamke Polar. Vse dela in star se začne. Pritisk na tipko za začetek merjenja časa ter srčne frekvence in gremo. Sprva nikamor, kajti kolona je bila dolga in tako so tisti na začetku že startali ko smo mi nekje na sredini še vedno stali. In potem gre zares. Po nekaj metrih opazujem okrog sebe in se sprašujem če mi bo uspelo. Strah pred neuspehom je bil kar velik. In potem vidim, da je kar veliko mulcev na tem teku in se s tem malo pomirim. Če bo nek otrok pritekel do cilja potem bom valda tudi jaz, 20 letni “otrok”. In tako tečemo. Proga je bila zares enkratna, vse pohvale organizatorjem. Po dveh km pa ugotovim da ne čutim levega stopala. Vzrok je namreč, da sem si vezalke preveč “zategnil”. Joj in kaj sedaj. Odločil sem se odtečti do konca, ne glede na težave. Kajti če bi se ustavil, bi verjetno imel težje nadaljevanje saj ko si enkrat iz ritma je težko. Na postajah kjer si se imel priložnost osvežiti sem zmeraj zgrabil kozarec vode, ter kocko sladkorja. In je kar hitro minil čas do zadnjega kilometra. Tam so potem noge že tekle same. In potem tistih zadnjih 200 m ko tečeš v cilj na levi in desni strani pa množica ljudi, ki vse to opazujejo. To ti da zares veliko motivacijo tako, da sem se maksimalno potrudiš vse do konca. In tako prečkam ciljno črto. Hitro poiščem gumb na uri, da zadevo ustavim, ter se napotim k izhodu iz štarno - ciljnega prostora. Prejmem pa tudi spominsko medaljo. Ko sem se malo osvežil sem takoj preveril podatke, ki so se ves čas teka shranjevali na uri. Ugotovim, da niti niso tako slabi. Sprva sem mislil, da jih bom objavil vendar sem se premislil.

Glede na to, da je to šele moj 1. maraton oziroma tek, sem si že zastavil cilje za prihodnje leto. Cilj je priteči v cilj nekje za 7-8 minut hitreje kot letos.

Aja, za konec še nekaj misli ob tem. Veliko ljudi sem že srečal, ki ne vidijo smisla v teku ali kolesarjenju, češ če ne ciljaš na prva mesta, zakaj se potem sploh mučiti. Zakaj? Zaradi rekreacije. Bolj kot zaradi tega pa se sam “mučim” zaradi užitkov. Vsaj meni ni lepšega občutka ko prideš na cilj in vidiš kaj si storil, kaj si prekolesaril ali recimo pretekel in da ti je na koncu uspelo. Mogoče se sedaj sliši smešno saj govorim o tem, kot če bi šlo za ne vem kako veliko stvar. Ampak prav tisti, ki se ob tem smeje, prav tisti verjetno ne bi zmogel preteči 1 km.